Pišem vam, dragi učenci, dijaki ... predvsem vsem, ki ste v stiski, saj so vas dnevi zasuli z obveznostmi, kaj vse morate znati, narediti, doživeti, pokazati, doumeti ... da vaš dan poka po šivih.

Vedno znova sem presenečena, koliko vas pride k meni bolj na pogovor kakor na inštrukcije. Ko se vam v očeh vidi, da ne boste zmogli, da je preveč. Da je preveč vaj, da ne razumete ... ali pa da kljub vsem narejenim vajam že veste, da v testu ne bo šlo. Ko se je v vas že naselil strah in obup.

Nekatere je življenje in morda šolski sistem pripeljal do točke, na kateri morate morda zase ali za druge ustrezati kriteriju popolnosti ... In ta kriterij ne dovoljuje napak, neznanja, slabih ocen. Ampak veste kaj? Ravno iz napak se učimo. Napaka nam daje možnost, da ugotovimo pravo pot. Tako pri matematiki kakor v življenju.

Težava nastopi, ko napake ne vzamemo kot priložnost in izziv, temveč pred njo obupamo, še preden bi našli njeno bistvo.

Kriterij popolnosti. V njegovo past se ujame veliko ljudi, ki se trudijo ... Ko želijo biti čim (naj)boljši na več področjih hkrati, v realnosti pa ne gre v nedogled. Enkrat prideš do točke, ko ne zmoreš, ne znaš vsega, ko prideš pred zid, ki ga ne moreš preskočiti. Nihče ne ve vsega, nihče ne zmore vsega, nihče ne pozna vseh poti ... in to lahko privede do globokih stisk. Razen če se pravočasno zavemo, da je nepopolnost normalna. Nihče ni popoln, nihče ne ve vsega, tudi profesorji ne.

Iz napak se učimo. Tudi na račun slabše ocene ... V življenju tudi na račun odnosov, uničenih predmetov, razbitih avtomobilov, prepirov, tudi iz napak, ki jih ne moremo več popraviti ...

Pa se vrnimo k matematiki in šoli.

Saj veste, ko pišete tri (kar je v redu ocena), a vam tihi glas namigne, da če bi naredil še tisto, bi bilo pa lahko bolje. Pa saj to že na glas starši govorimo osnovnošolskim otrokom, ko pridejo iz šole. "Če bi še dvakrat prebral, pa bi lahko še dobil tisto točko do pet." Sprašujem se, ali je nujno. Je nujno, da nekdo vse zna, da bomo zadovoljni? Lahko zgolj pohvalimo in s tem spodbudimo trud otroka? Otrok se je trudil, to je pomembno, neprecenljivo. TRUD. Seveda z željo po dobri oceni … Ne namigujem, da se ustavimo in se zadovoljimo z nižjimi ocenami. Potruditi se je treba, kolikor je v človekovi moči, okoliščinam primerno. In potem prepustimo situaciji, da prinese, kar pač bo. V zavedanju, da smo naredili, kar smo lahko, zaupajmo, da bo šlo.

Najhuje je, da človek velikokrat oceno jemlje kot vrednost sebe (tako učenec kakor starš).

Ampak to je le vrednost učenčevega/tvojega znanja (ne osebnosti, vzgoje, družine ...). Pa še ta ocena je velikokrat subjektivna, saj nanjo vplivajo okoliščine, notranje stiske, prepisovanje in še marsikaj ... Je število, neka lestvica, ki govori le o znanju. In sporoča, kako naprej ... Na oceno moramo vedno pogledati skozi oči truda in delavnosti.

"Pisal sem ena. Ne znam, nisem sposoben, nisem dober, nič mi ne gre."

Ocena ni merilo vrednosti človeka!

Ocena ena pove, da se nisi naučil. Ni bilo časa, ne razumeš snovi, premalo vaj, napačen način dela … Nikakor pa ne pomeni, da si slab. Nikomur ne daje pravice, da se iz tebe norčuje. Nikoli ne vemo, kaj je vzrok slabe ocene, saj so poleg šole pomembni tudi odnosi doma, s prijatelji, samopodoba ... in vse to vpliva tudi na šolsko delo.

Ocena govori le o tvojem znanju. Ki ga pač ni dovolj. Zaradi tega se ne bo podrl svet, zaradi tega nisi slabši človek. Treba se bo še enkrat usesti za knjige in najti pot do boljše ocene.

Učenci, učite se skupaj. Srečajte se ob čaju in se pogovarjajte, skupaj rešujte domače naloge ... Spodbujajte se in si bodite v oporo!

Neprecenljivo za vaše znanje, odnose in življenje!

Če bo pretežko, pa lahko s pogovorom in znanjem pomagamo tudi mi.
Saša Kelhar, prof. matematike