040 468 404
  info@instruiraj.me

... matematični peskovnik nalog s postopki za srednješolske in gimnazijske programe

|

Dijaki in posebne potrebe blog drobtinica

23. januar 2020   |   instruiraj.me

Dijaki in posebne potrebe

Disleksija in podobne besede so v naših pogovorih vse pogostejše. Ogromno je odločb in dodatnih individualnih ur. Pa so samo odločbe in dodatne ure res pravi način, da posamezniku pomagamo?

Opažam, da je velikokrat težava že sam pristop do osebe, ki ima nekoliko večje "težave" v našem sistemu poučevanja. To osebo lahko na nek način zavrnejo sošolci, ker izstopa iz povprečja, ker je drugačna, morda ne sledi tako hitro, ima nižje ocene.

Kako se vrstniki vedejo do takih učencev, je seveda odvisno tudi od vrednot in smernic vzgoje določene šole. Žal šola premalokrat poudarja pomen odnosov, pomoči med vrstniki, razumevanja individualnih oseb, pomoči s spodbudo.

Potem pa so tu še profesorji. Hitijo iz sovi v snov, ponavljanja skorajda ni, vsaka naloga že vsebuje "nov" trik ... Zdaj sem seveda pri matematiki. Ugotavljam, da dijaki težko hkrati pišejo, poslušajo in še razmišljajo. Profesorji bi morali dijake večkrat spodbuditi, da odložijo pisala in morda samo opazujejo in poslušajo. V šoli bi se morali slišati vzdihi, kakršna sta "aha" in "razumem".

Pa so samo odločbe in dodatne ure res pravi način, da posamezniku pomagamo?

Snov v zvezku je res najmanjša težava, saj imamo telefon – lahko slikamo, kar se je delalo na tabli, pošlje se po elektronski pošti in posameznik doma prepiše. Morda lahko profesor snov že natisne na liste, ki jih na koncu ure razdeli. Predvsem pa je tu iznajdljivost in tudi dijaki lahko dajo kakšno spodbudo in idejo za večjo produktivnost v razredu.

Žal odstopanje od "glej, poslušaj in piši" velikokrat naleti na opozarjanje profesorja, saj morda misli, da je dijak len. Premalo je časa, da bi se lahko vživel v situacijo otroka in mu s tem, da je drugačen, dovolil, da tudi dela na drugačen način, ki prinaša boljše razumevanje.

V šoli bi moralo biti ključno, da je snov razumljena. Vaja pa se tako ali tako dela doma. Ampak če v šoli ni razumevanja, dijak doma nima kaj početi. In zopet so tu slabe ocene ali dodatna pomoč izven šole.

Na vrsto pride pohvala, spodbuda ... za trud, voljo, za delo doma. Če profesor vidi, da nekdo dela, je prav, da ga pohvali. Ne graja napak, ampak spodbuja, ko mu uspe... Oziroma še posebej, če mu ne uspe, a je delal. Odnos je ključen. Kolikokrat sem že slišala, da je nekemu dijaku predmet všeč predvsem zaradi profesorja, njegovega odnosa do dijakov in do same snovi. Vem, da je bilo enako tudi pri meni. V srednji šoli sem imela profesorico za matematiko, katere materinski čut in spodbuden pogled nista bila redkost. Kolikokrat je pogledala široko sliko in zaokrožila ocene navzgor, ker je videla trud, voljo ... in ni bila pikolovska ter iskala napak. Bila je zelo zahtevna, a bila je tudi človeška.

Naj se vrnem na posebne potrebe in odločbe. Včasih se sprašujem, kaj bo prineslo življenje, kaj bodo prinesle preizkušnje. Življenje namreč nima odločb. Pred kratkim sem slišala za dijakinjo četrtega letnika z disleksijo, ki se je za boljšo pripravo na maturo odločila, da bo ponavljala zadnji letnik gimnazije in se s tem bolje pripravila na zrelostni izpit ter se lažje vpisala na želeno fakulteto.

Ker je trud tisti, ki šteje, ki pelje naprej. In če potrebuješ več časa za utrditev snovi, si ga preprosto moraš vzeti in delati. Bližnjic ni.


Saša Kelhar, prof. matematike

Nazaj na drobtinice