040 468 404
  info@instruiraj.me

... matematični peskovnik nalog s postopki za srednješolske in gimnazijske programe

|

Matematične nočne more blog drobtinica

4. oktober 2019   |   instruiraj.me

Matematične nočne more

Vsi poznamo nočne more, ko nas lovi koščena pošast, tečemo pred dinozavri ali se nam tresejo in odpirajo tla pod nogami ... Pa poznate matematično nočno moro?

Napisala vam bom svojo zgodbo. Matematika mi je bila od vedno zelo ljuba. Že v vrtcu sem vrstnikom sestavljala teste s preprostimi računi in obvezno z rdečo barvo obkljukala ali prečrtala njihove rezultate. V osnovni šoli mi je bila matematična domača naloga v sprostitev in veselje in z matematiko nikoli nisem imela težav.

Odhod na gimnazijo je bil z vidika matematike videti zelo preprost. A vseeno ima prehod na bolj abstraktno mišljenje (iz številk v izraze) svojo moč in moj prvi odpisani test je bil ocenjen s 45 %, z minus dve (!!!???!!!). Domače naloge so mi bile še vedno v sprostitev. Reševala sem jih ob glasbi (in to je bil edini predmet, kjer je bila domača naloga vsaj 90-odstotno rešena in ne prepisana). V nadaljevanju sem se borila med štiri in pet (za prve je bila navadno kriva površnost). Kljub vsem začetnim zapletom je bila končna ocena prvega letnika vseeno pet.

V naslednjih letih so bile ocene zelo dobre, sploh takrat, ko smo se učili skupaj s sošolci ali pa sem jim jaz razlagala snov in naloge. Razmišljala sem o študiju matematike na PeF ali FMF. Odločila sem se za študij matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani (večji izziv, večji stres, slabše ocene ... zakaj pa ne?) ter si zadala cilj, da matematiko na maturi (višji nivo) odpišem z 8. To mi je uspelo in nadaljevala sem s študijem, ki je bil vse prej kot lahek.

Spoznala sem, da je matematika v srednji šoli kot en sam, samcat popisan list v debeli knjigi s 500 stranmi ...

Takrat se je pri meni začelo to, kar po vsej verjetnosti doživlja veliko dijakov, ki jim matematika ni tako blizu:

  • celodnevno učenje tudi ob težkih, nerazumljivih "sestavih",
  • matranje, obupovanje,
  • poslušanje profesorja, ki hiti, ti pa ne moreš in ne moreš vedno ujeti njegovih misli,
  • včasih se sprašuješ, ali je enako, če sediš v razredu ali ne,
  • končni rezultat 60 %, 40 % (nikakor ne premo sorazmerno z učenjem),
  • pri enem izmed težjih predmetov sem na predavanjih celo gledala naokoli, ali sem prišla v pravi razred, ker so bile stvari napisane na tabli "kar nekaj" ...
  • Seveda sem se potem naučila, marsikaj mi je postalo bolj jasno, marsikaj mi še vedno ni in mi ne bo nikoli ... ampak spoznala sem, da je matematika v srednji šoli kot en sam, samcat popisan list v debeli knjigi s 500 stranmi, ki je še v fazi nastajanja. In tistih "par strani" matematike, ki smo jo predelali na faksu, je bila samo okno v svet brezmejnih dimenzij vsega, kar ti lahko pade na pamet (večina teh stvari ti ne).

    Par let po zaključku diplome pa se je začelo ... sanje ... mora ... izpit (seveda najtežji) ni opravljen ... Kako sem lahko diplomirala? Zopet mora ... Še enkrat moram opraviti diplomski izpit ... Te sanje so tako žive, da mi še tekom naslednjega dne ni čisto jasno, kaj je res in kaj ne ...

    Ob pogovorih s prijatelji smo ugotovili, da nisem edina. Zakaj imam nočne more o faksu, me načeloma niso razumeli tisti, ki so hodili na družboslovne smeri. Bolj pa sem začela razumeti, kakšen stres lahko povzroči matematika že v osnovni in srednji šoli.

    Ne razumem ... da od lepote in skrivnosti matematike marsikomu ostanejo le nočne more, bolečine v želodcu in slabo spričevalo ...

    Tekom poučevanja na gimnazijah, inštruiranja, pogovorov ... postane zadeva bolj jasna.

  • Nekdanja učenka je bila med testom tako živčna, da je komaj kaj napisala v test in pisala nzd (1), ker se je tako bala profesorice, ki sem jo nadomeščala (ko sva se sproščeno pogovorili in je bila vprašana isto snov, je dobila pet), in bila je ena od mnogih.
  • Veliko otrok z blackouti, za katere veš, da delajo med poukom, sodelujejo, a so pod stresom in ničesar več ne vedo, ko bi morali.
  • Niti ne vem več napisati, koliko otrok jemlje pomirjevala pred pisanjem testa.
  • Prijatelj ima po petnajstih letih po narejeni srednji šoli še vedno more o slabo odpisanih testih.
  • Fant, ki je vsa štiri leta hodil na inštrukcije (znal za pozitivno in več), se je pri vsakem testu in na koncu leta boril za dve (zadnje besede pred maturo niso kazale nekega navdušenja nad matematiko, v bistvu se mu je popolnoma zamerila).
  • In še en fant, ki je obvladal in znal za pet, a je pri testu imel toliko napak zaradi površnosti, da ni in ni mogel priti do pozitivne ocene.
  • Otroci s slabim znanjem iz osnovnih šol so v nenehnem stresu, ker ne sledijo tako hitro, kakor se od njih pričakuje.
  • Kot profesorica razumem, dragi dijaki. Profesorji vas želimo spodbuditi, da razmišljate s svojo glavo, da povezujete, ustvarjate, se naučite reda, sledenja postopkom, upoštevanja pravil ...

    Kot človek, ki ima rad matematiko, pa ne razumem, zakaj jo včasih potisnemo do takih skrajnosti, da od lepote in skrivnosti matematike marsikomu ostanejo le nočne more, bolečine v želodcu in slabo spričevalo.


    Saša Kelhar, prof. matematike

    Nazaj na drobtinice